Zgodovina slovenskega monarhizma

Pozno 18. stoletje

Za prvo obliko monarhizma na Slovenskem lahko štejemo avstroslavizem, katerega je tu prvi izrazil narodni buditelj Anton Tomaž Linhart, kasneje pa ga je prevzel tudi jezikoslovec Jernej Kopitar.

Burno 19. stoletje

S slovenskim narodnim preporodom v 19. stoletju se izoblikuje prvi slovenski politični program Zedinjena Slovenija; ta se je zavzemal za združitev slovenskega etničnega ozemlja v skupno enoto Kraljevino Slovenijo pod Habsburškim žezlom. Program je v prvi vrsti iredentistične narave, vendar potencialna habsburška nadoblast, posebno v času, ko se je v Evropi razvijal tudi republikanizem, nedvomno predstavlja element monarhizma. Program je podprlo mnogo uglednih Slovencev, med drugim Janez Bleiweis. Slednji je kasneje monarhizem pokazal v svojem geslu »Vse za vero, dom cesarja!«. Iste besede si je za vodilo štel časnik Slovenec, ki je začel izhajati leta 1873. Podpora cesarju in monarhiji je nedvomno vidna tudi v mnogih Slovencih, ki so v 19. in zgodnjem 20. stoletju prejeli dedni plemiški naziv, mdr. Fran Miklošič, Janez Bleiweis in Josip Pogačnik.

Preobrat v 20. stoletju

V zgodnjem 20. stoletju je monarhizem na Slovenskem utrpel škodo na račun vedno močnejšega ilirizma in kasneje jugoslovanizma. Ob koncu vojne je prišlo do propada Habsburške monarhije, habsburško-slovensko usodo pa je zapečatilo srečanje med cesarjem Karlom I. in uglednim slovenckim politikom Antonom Korošcem; na Karlovo prošnjo, naj Slovenci ostanejo zvesti Habsburžanom, je Korošec odgovoril »Veličanstvo, prepozno!« Tedaj so Slovenci skupaj s habsburškimi Hrvati in Srbi osnovali republikansko Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je samo mesec dni kasneje združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Na Habsburžane se je spomnilo le še nekaj Slovencev, med drugim ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič z mislijo »Kako hudo bo za nas, ako pridemo pod pravoslavnega kralja, potem ko smo zapustili katoliškega cesarja!«. Na račun svoje zvestobe Habsburžanom je v nemilost padel tudi Ivan Šušteršič, zadnji deželni glavar Kranjske: »Ker sem bil do prevrata zvest prejšnji dinastiji, sem moral prenašati breme emigracije in pet let nisem mogel izvrševati svojega poklica. Kaznovan sem bil hudo, ne da bi bil subjektivno kaj zakrivil.«

Monarhizem se je ob oblikovanju Kraljevine SHS ponovno okrepil, vendar je bila v ospredju tedaj nova dinastija, srbska rodbina Karađorđević. Dejstvo, da so posamezniki, kot je npr. Anton Korošec, postali zvesti monarhiji nove hiše dokazuje, da ob razpadu monarhije v osnovi ni šlo za republikanizem, marveč zgolj proti-habsburško nastrojenost.

Med drugo svetovno vojno, ko je pod vplivom tako nacizma kot komunizma monarhizem izginjal, se je izrazil le še v četniškem gibanju, ki pa je vse bolj sodelovalo z okupatorjem in v ospredje postavljalo predvsem srbske interese.

Konec 20. stoletja

V času osamosvajanja je Slovenijo odločno podprl Oton Habsburško-Lotarinški (Otto von Habsburg), zadnji prestolonaslednik Avstro-Ogrske. Njegovo prizadevanje je bilo velikega pomena. Med drugim je omogočil slovenskemu politiku Francetu Bučarju, da je kot prvi Slovenec nagovoril Evropski parlament, med 10-dnevno vojno pa je obiskal Ljubljano in imel govor v parlamentu. Oton se je zavzel tudi za osamosvajanje drugih držav vzhodnega bloka. Čeprav njegovo delovanje ni bilo monarhističnega značaja, je pomembno prispevalo k izboljšanju luči, v katero so bili desetletja postavljeni Habsburžani.

V poznem 20. stoletju se je ponovno pojavil monarhizem, čeprav v zelo nenavadni obliki. Slovenski domnevni politični aktivist Boris Valenčič se je samooklical za kralja Slovenije. Svoje teze je objavljal na svoji spletni strani in čeprav mu je uspelo oblikovati monarhistično skupnost iz katere je bil načrtovan nastanek politične stranke, so bila njegova stališča precej nepopularna; nasprotoval je tako levim kot desnim politikom, v svojih člankih je napadal Katoliško cerkev, Jude, Muslimane, hkrati pa je razvil svojo teorijo samostojnosti, imenovano Sedmerokraka zvezda, ki je med drugim vključevala elemente poganstva. Priložnost za pristanek na potencialni slovenski prestol je Valenčič videl tudi v predsedniški kandidaturi svoje žene Martine Valenčič; pri zbiranju podpisov za kandidaturo je smatral, da je njegov podpis vreden 5000 glasov, to prepričanje pa nič kaj presenetljivo ni bilo sprejeto. Svojo pretenzijo je valenčič nadaljeval vse do svoje smrti leta 2021.

Obnovitev v 21. stoletju

Leta 2019 se je na omrežju Twitter izoblikovala Slovenska monarhična zveza (SMZ). Z njeno ustanovitvijo se je prvič po koncu Habsburške monarhije na slovenskem pojavila pro-habsburška miselnost. SMZ se je kmalu povezala z Gibanjem za Habsburško obnovitev, ki pa je že leta 2022 razpadlo. Trenutno zveza sodeluje z Gibanjem za obnovitev Donavske monarhije (DRM), predstavnika pa ima tudi v Gibanje Svete krone (SZKM).

Leta 2020 je Janez J. Švajncer, zgodovinar in veteran desetdnevne vojne, izrazil pobudo za preoblikovanje Slovenije v monarhijo. Kot primerne kandidate za prestol je omenil Habsburžane, Bonaparte in Karađorđeviće, zaradi česar gre za edinstven primer splošnega monarhizma, ki se ne ozira na določeno dinastijo.